Tokrat smo se članice Strokovnega kluba poslovnih sekretark in tajnic Maribor odločile raziskati konjiški konec. 14 se nas je zbralo na sončno soboto, 12. 9. 2020. Pod vodstvom vodičke smo se odločile, da se sprehodimo skozi jedro srednjeveškega mesta Slovenskih Konjic, prvič omenjenega leta 1146, sredi katerega žubori potoček Ribnica in deli Stari trg na dve enaki polovici. Tod je vodila pomembna pot med Trstom in Dunajem, tukaj so imeli postojanko za vprego konj. Tako so Konjice dobile svoje ime. Mesto je vsaj štiri krat pogorelo, dokler niso iz kamenja iz Žičke kartuzije sezidali kamnitih hiš. Ohranjenih je tudi veliko fresk, mesto krasi več kipov s konji. Pot nas je vodila tudi mimo cerkve svetega Jurija do Dvorca Trebnik. In spomnile smo se tudi, da je tukaj rojen pesnik Ivan Minatti, znan predvsem po pesmi Nekoga moraš imeti rad iz leta 1963.

Nedaleč od mestnega jedra se nahaja gasilski muzej Dravinjske doline. Muzejska zbirka je obsežna in obsega preko tisoč muzejskih eksponatov, predvsem gasilske dediščine ter skrbi za ohranjanje spomina na delo naših prednikov. Po muzejski zbirki, ki je največja na Štajerskem, nas je popeljal g. Tomažič in povedal marsikaj zanimivega o delu gasilcev v preteklosti in danes. Pogledale smo si tudi vozni park in opremo Prostovoljnega gasilskega društva Slovenske Konjice.

Ker so hiše v Konjicah sezidane iz kamnov Žičke kartuzije, smo šle pogledat, kaj je ostalo na mestu samem. Že takoj nas je prevzela posebna energija, mir, spokojnost, mistika, skrivnosti. Žička kartuzija je nekdanji samostan, nekoč dom »belih menihov«, danes pa mesto za sprostitev, pobeg od vrveža, koncert ali celo – pravljično poroko. Je lepotica v odmaknjeni Dolini svetega Janeza Krstnika, nekoč dom francoskih kartuzijanov. Ogledale smo si, kako je lončar v nekaj minutah izdelal lično skledico, privoščile smo si tudi degustacijo likerjev, ki so nam dali novo energijo. Vstopile smo tudi v eno najstarejših gostiln v Srednji Evropi. Odprli so jo že v 15. stoletju in deluje še danes v poslopju starega Gastuža.

Po malici smo se ustavile pri Inovativni mladi kmetici leta 2019 Katji Temnik in njeni mami Majdi, ki sta nam pripravile čudežni čaj in vodo, v kateri so se namakala zelišča iz njunega dišečega vrta. Veliko smo zvedele o zeliščih, kako pripravljati čaje, da zelišče koristi in ne škoduje. Sprehodile smo se po Eko zeliščnem vrtu Majnika, kjer raste preko 160 vrst zelišč. Njihovo zgodba je iskrenost, zaklad, pestrost, poezija vonjav, barv in okusov. Preberite si, kako je nastalo ime Majnika in še veliko več na njihovi spletni strani www.majnika.si. Gospa Majda, hvala vam za vse vaše čudovite čaje, sadike, modre misli in nasvete.

Polne miru in vtisov smo naše raziskovanje nadaljevale na Rogli, kjer smo se sprehodile po 1.043 m dolgi Poti med krošnjami Pohorje, Rogla. Vzpon na stolp je nezahteven, ob klepetu in ogledovanju okolice je minil hitro. Navzdol so se del poti najbolj pogumne spustile po toboganu, druge smo se sprehodile, saj smo lovile zadnje tople sončne žarke. Ker je bil res lep, sončen dan, se je na Rogli trlo ljudi, ki so uživali v naravi in razgledu.

Lačne in žejne smo se odpeljale do Koče na Pesku. Koča na Pesku je planinska postojanka, ki se nahaja ob robu večje jase, le-ta pa pod vrhovoma Pesek in Rogla. Od tu vodi veliko planinskih poti, mnogi od tukaj gredo do Lovrenških jezer. Zelo nam je prijala večerja na žlico, in sicer pravi pohorski lonec ter borovničev zavitek.

Utrujene, a polne vtisov in nove energije nas je naš šofer varno pripeljal do Maribora. V spomin smo prejele natisnjen plakat z zemljevidom planinskih poti in ponovno smo ugotavljale, da kolegice, ki se nam že dolgo ali nikoli niso pridružile na naših izletih, ne vedo, kaj zamujajo: žensko energijo, druženje in ob tem učenje in odkrivanje novih krajev in novih spoznanj.

Zapisala:
Marta Brezar